Ob koncu septembra 1943. leta so Italijane zamenjali Nemci. Teror se je stopnjeval še posebno 1945. leta, ko so se jim pridružili Kozaki in četniki. Na začetku maja se je v našem kraju vojna končala.
Prebivalstvo Šempasa, Ozeljana, Oseka in Vitovelj se je že od nekdaj ukvarjalo s poljedelstvom, vinogradništvom, sadjarstvom in živinorejo, pa tudi z obrtjo. Največ je bilo zidarjev. Kraj je slovel po številnih mlinih in žagah, po Napoleonovi cesti so vozili v dolino oglje in les. Zaradi težkih življenjskih razmer se je veliko prebivalcev izselilo, posebno v 1. polovici 20. stoletja. Iz Šempasa pa izhajata tudi znani botanik Franc Krašan (1840-1907) ter Venčeslav Bele, pripovednik in politik (umrl 1938. leta).
Že pred 1. svetovno vojno so ponekod uredili vodna zajetja z javnimi napajališči in pipami. Elektrifikacija se je začela pred drugo svetovno vojno. 1938. leta je bila asfaltirana glavna cesta.
Po 2. svetovni vojni so se z razvojem industrije odprle nove možnosti. Številni prebivalci so se zaposlovali v Kromberku, Šempetru in Novi Gorici. Kmečko-delavske vasi so se čedalje bolj razvijale in posodabljale, v vaških jedrih pa so se ohranjale stare arhitektonske značilnosti. Šempas slovi po vaških gasah, portonih in podhodih skozi hiše iz ene ulice v drugo. Danes se po vaseh razvija raznovrstna obrt, trgovina, turizem in druge storitvene dejavnosti.
Nadja Kodrič
