Vipavska dolina je bila vedno v središču zgodovinskih dogajanj: primerna za naselitev in kmetijstvo, lahko prehodna naravna pot, ki je povezovala Južno in Srednjo Evropo, se je ponujala trgovcem, ljudstvom, ki so se selila, pa tudi osvajalcem.
Zgodovinar Milko Kos piše, da se je »v spodnjem delu Vipavske doline nahajalo močno naselitveno jedro slovanskega prebivalstva v okolici Šempasa. Visoko na obronke Trnovskega gozda segajo stara slovanska selišča, nastala v bližini ali na mestu predslovanskih gradišč.« Najstarejša gradišča na Vipavskem so verjetno nastala že ob koncu bronastega obdobja, eno teh je bilo na Vitovskem hribu. Prva strnjena naselja so nastala v starejši železni dobi (med leti 800 in 400 pr. n. št.), ko so tu živeli Iliri. V mlajši železni dobi (od leta 400 pr. n. št. do začetka našega štetja) so se naselili Kelti. V 1. stol. pr. n. št. so Vipavsko dolino zavzeli Rimljani. Revnejše vaško ilirsko-keltsko prebivalstvo se ni romaniziralo. Ohranjalo je svoj jezik, domača krajevna imena, svojo kulturo in vero. Krščanstvo se je v ta del Slovenije širilo v 3. in posebno v 4. stoletju. V antiki se je težišče poselitve premaknilo v dolino. Najpomembnejša so bila naselja ob rimski cesti med Aquilejo in Emono, ki je potekala južno od današnjih vasi. Njene ostanke so našli na Rimcu južno od Oseka.
Od 2. stol. so skozi Vipavsko dolino potekali osvajalni pohodi germanskih plemen in vdori Hunov. Odhod Langobardov iz Panonije v Padsko nižino je omogočil naselitev Slovanov v dolino v zgodnjem srednjem veku (ob koncu 6. in na začetku 7. stol.) Tedaj so se naši predniki naselili v širšem območju Vitovelj. 1955. leta so pri gradnji vodovoda blizu vasi Vitovlje našli kosti, kovinske predmete in ostanke keramike. Bronasti uhan, spodaj zvit v zanko, je morda značilen za karantansko kulturno skupino, kar pomeni, da je nekropola iz 7. stol. V visokem srednjem veku (od 9. do 13. stol.) se je povečalo število prebivalcev posebno na območju Šempasa.
