Ponedeljek, 23. 9. 2024
Pa smo jo dočakali, Osilnico namreč. Vemo, da vas vse najbolj zanima, kako se imamo (čeprav lahko veste, da zagotovo dobro …), moramo skozi današnji dan po vrsti. Najprej zgodnji odhod, dooolga vožnja – no, vsaj nam se je zdela – do Jurčičeve Muljave in končno malica. Na Muljavi so nas sprejeli sonce, vodnica (ime smo pozabili) in Aljoša, ki bo nekoč zdravnik, zdaj pa pomaga mladim razlagati arhitekturo 19. stoletja. Sliši se malo grozno, ampak ni bilo. Pogledali smo si avtohtone stavbe na Jurčičevini, prepoznali smo čebelnjak, vodnjak, štalo in bajto, malo več težav pa smo imeli s sušilnico lanu. Ampak zdaj vemo, kako izgleda. Gospa vodnica se je bolj posvetila Jurčiču, povedala nam je kar nekaj zanimivih zgodb, najbolj pa smo se čudili, kako se je lahko toliko ljudi strpalo v tako majhno izbo. Zdaj nas čaka še branje Jurčičeve Kozlovske sodbe v Višnji Gori, a ne danes. Skratka dobesedno: šola v naravi.
Nato nas je čakalo še skoraj dve uri vožnje, celo po makadamu, da smo končno lačni in trudni parkirali pred Kovačevim hotelom. Goveja juha in rižota s piščancem sta hitro izginili v naših želodčkih, nato je sledilo urejanje sob in nameščanje. Večina nas bo spala v depandansi v 3-posteljnih sobah, le manjšina pa v hotelskem delu. V tem nas bo čuvala učiteljica Mateja, depandanso pa bosta imela pod nadzorom učitelja Jure in David. (Srečno, Kekec!)
Popoldne smo plezali in streljali z lokom. Enim je uspelo prvič priti na vrh tako visoke stene in so bili ponosni nase, mi ostali pa na njih. Tudi pravi lok je marsikdo prvič držal v rokah. Ker nam je do večerje ostalo še več kot uro časa, nas je učitelj David popeljal na polurni pohod, ki je trajal dobro uro …J Celo na Hrvaško smo šli, tja prek reke Kolpe, nazaj pa prek reke Kupe … A smo zmogli. Posebej, ker so nam učitelji obljubili, da bomo po večerji (mimogrede – pašta sploh ni bila slaba) lahko po sobah in se igrali družabne igre, se pogovarjali, družili … Spanje je napovedano za ob 22.00. Kako je učiteljem uspelo uresničiti njihov plan (naš je bil, seveda, malo drugačen), sporočimo jutri … Lahko noč.
Torek, 24. 9. 2024
Noč je bila presenetljivo mirna. Vsekakor sta imela več dela učitelj Jure in David, posebej z eno sobo (hm, s katero le?), a smo na koncu vsi pozaspali. Zbudilo nas je mokro in megleno jutro. Naši Sofiji, ki je imela danes rojstni dan, smo odpeli Vse najboljše, pozajtrkovali (zajtrk je samopostrežni), nato pa so nam določili 4-urni pohod. V dežju? Ja, z dežniki, čeprav jih potem sploh nismo potrebovali. Učiteljica Mateja je ostala v domu z eno od učenk, ki se ni počutila dobro (do kosila je bila spet čisto zdrava), mi pa smo z učiteljema Juretom in Davidom ter vodnikom Markom odšli na pot. Na pot smo odšli slabe volje, saj smo bili utrujeni še od včeraj. Pohod smo začeli z vzponom, hodili po različnem terenu, čeprav smo bili brez malice, smo nekateri krenili naprej z veliko energije. Saj ni treba posebej povedati, da je bila (pre)dolga, a ne? Medveda nismo videli, pač pa močerade., deževnike in mačke. Na vrhu so bile jablane, na njih pa jabolka, ki se jih nismo branili … Uživali smo v razgledu, ki bi bil čudovit, če ga ne bi zakrivala megla.
Sonce je že od 11. ure sušilo mokra tla in prinesli smo ga s sabo h Kovaču. Na poti smo se ustavili pri reki, metali žabice, se škropili in porabili še zadnjo energijo. Kosilo, tokrat smo poleg juhe jedli še pire krompir in polpete v paradižnikovi omaki, je teknilo, še bolj pa prosti čas po njem. Zabavali smo se z namiznim nogometom, dekletom b-razreda je uspelo premagati celo kranjske gimnazijce. Popoldne smo šli z vodnico Magi raziskovat floro Kolpske doline. Spoznali smo 33 rastlin, toliko, kot je nas. Vsak je dobil eno rastlino, ki jo je najprej opisala vodnica, nato pa na koncu, pred domom, ponovno učenec. Zdelo se nam je kar zahtevno, nekateri pa si zaradi neposlušanja niso zapomnili prav ničesar. No, bomo pa, ko pridemo domov, pripravili šentjanževo olje, saj zdaj vemo, kakšna je šentjanževka in čemu služi olje, v katerem namakamo njene cvetove. Pa ponovili smo, da se na opekline nikoli ne daje mrzle vode, ampak vedno kaj toplega, še boljše pa je prav šentjanževo olje.
Na poti nas je ujel dež, ki je bil naš spremljevalec vse do vrnitve v dom, pa še potem je nekajkrat postrašil. Nekaterim se je malo vlekel čas do večerje, drugi pa smo se krasno zamotili z družabnimi igrami z učiteljem Juretom ali pa se podružili ob namiznem tenisu, nogometu, dež nam ni preprečil niti spuščanja po toboganih na igralih (ki so sicer namenjena malo mlajšim).
Zdaj smo se že kar dobro udomačili (učitelji pravijo, da preveč). Med nami so sicer tudi taki, ki so jim stvari brez veze (predvsem pravila), ampak taki so vedno. Večina pa se ima fajn. Za večerjo so nam spet skuhali pašto – najprej smo mislili, da zato, ker smo pač Primorci, a so Kranjčani dobili enako večerjo … Pa saj pašta vedno tekne.
In večer? Movie night je pisalo na našem programu, ki nam ga je zjutraj obesil g. Simon Kovač. To je v praksi pomenilo film Madagaskar 3, ki smo ga nekateri videli že večkrat, pa smo ga vseeno pogledali še enkrat. Najbolj neučakani pa so smeli prostor zapustiti prej in počakati na spanje v sobah.
Jutri nas čaka rafting, če nam bo le vreme šlo toliko na roko. Trenutno uliva. Držite pesti!
Lahko noč.
Sreda, 25. 9. 2024
To noč so fantje zaspali pred dekleti. Sicer pa je prav, da delo učiteljem malo porazdelimo, a ne? Tokrat je bila na vrsti učiteljica Mateja, ki je svojim dekletom morala iti trikrat reč, da je čas za spanje … Ja, res smo navajeni, da se nam stvari povedo po večkrat. Pravljično. To se kaže na vsakem koraku …
Večina nas je mirno spala, tako da smo kar začudeno poslušali učitelje, ki so nam zjutraj razlagali o močnih nočnih nalivih. Mi jih nismo slišali. Jutro je bilo megleno in prav nič obetajoče, potem pa se je po zajtrku sramežljivo prikazalo sonce, ki je v eni uri že grelo in sušilo okolico. Rafting!!!! Fotografije verjetno povedo največ, a bolj ko smo se tlačili v neopren, manj smo bili podobni sebi. Enim so bila oblačila prevelika, drugim pretežka, tretji nismo našli čevljev ustrezne številke, potem pa še rešilni jopič, pa vetrovka in čelada. Postopek odhajanja je trajal več kot eno uro. Končno se nas je 20 z učiteljema Davidom in Juretom ter voznikoma Simonom in Markom stlačilo v dva (!!) kombija. Gremo!
Učiteljica Mateja je ostala s 13 učenci, ki so se najprej zabavali, ko so opazovali one, ki so se oblačili za na rafting, potem pa so se greli na sončku, se pogovarjali, igrali namizne igre, vmes pa skočili tudi v sobe. Lenobno vzdušje so si nekateri posladkali s sladoledom, drugi pa so zgolj uživali v jesenskem sončku. Tudi malo dolgčasa pride prav. Vsi pa smo bili v pričakovanju obiska trgovine in prihoda ravnateljice.
Raftarji smo se vrnili, ko je bila ravnateljica že pred hotelom. Glede na plan smo bili malo pozni, ampak na reki čas teče drugače. Drug prek drugega smo pripovedovali, kako je bilo, kako se je kajak zataknil med veje, kako so se eni prevrnili v Kolpo, kako uspešno-neuspešno sta sošolca poganjala raft, vsi pa smo se strinjali, da je Kolpa že zelo mrzla. Na koncu smo jo najpogumnejši seveda preizkusili, tako da smo se vrgli vanjo, saj je tudi to zanimiv del raftanja. Ko smo slekli neopren in zlili vodo iz čevljev, nas je čakalo kosilo: mineštra, golaž in bela polenta. Ker se je ura bližala drugi, ko naj bi začeli z novo dejavnostjo, smo se bali, da se bodo učitelji odločili, da izpustimo nakupe v trgovini. Nikar! To je zelo pomemben segment bivanja v Osilnici, in če že kaj odpade, trgovina pač ne more.
Morali bi na kolesarjenje, ko se je spet ulil dež. Ravnateljici je bilo naročeno, naj v Osilnico prinese sonce – takoj ko je odšla, je spet deževalo … Ah! Sprememba načrta je bila neizogibna. Koles ne bo, pač pa ribolov, ribiči so tako ali tako mokri, torej … Malo smo bili celo veseli, da se nam izmučenim od raftanja ne bo treba še mučiti s kolesi. Preden smo krenili, pa se je spet prikazalo sonce. Hvala bogu naši učitelji niso pozabili na trgovino. Del se je tam ustavil na poti na ribičijo, del pa na poti nazaj. Po naše je trgovka zaslužila v eni uri več kot prej ves teden … Učitelji so strogo nadzorovali nakupe, nismo kupili sicer ničesar prepovedanega, vseeno pa kup nepotrebnih sladkarij, ki so hitro začele izginjati … Na ribolovu so se nekateri močno trudili, da bi kaj ulovili, drugi pa so se raje zabavali na obrežju.
Po vrnitvi smo se spet malo dolgočasili pred hotelom in čakali na večerjo. Neverjetno: za večerjo je bila tokrat – pašta. Nad to večerjo pa res ni bil nihče navdušen! Starši, imamo veliko prošnjo: ne čakajte nas v petek s pašto. Za nekaj časa je imamo dovolj. Vodnik Mark nam je po večerji zakuril ogenj in posedli smo okrog njega. Uspelo nam je zapeti eno pesem (očitno je, da z nami ni učiteljice Mojce, ker bi sicer zapeli še kaj …), učitelj Jure pa je predlagal zanimivo igro: vsi smemo samo šepetati. Kdor spregovori na glas, odda vse v trgovini nakupljene sladkarije. Zdržali smo natančno 4 minute … (no, sladkarij pa nam niso pobrali). Blizu nas so kurili ogenj tudi gimnazijci. Sedeli so v tišini, učitelji pa so jim nekaj razlagali. Pri nas pa je bilo glasno – fantje so skušali pri življenju obdržati ogenj, njihovo dogovarjanje pa je bilo vse prej kot timsko. No, timsko je bilo le njihovo vpitje, prepiranje in kričanje. Pa še kakšna neprimerna beseda je padla vmes. Učitelj David je pripomnil, da smo zaradi hrupa vsaj varni pred medvedi …
Naše bivanje v Osilnici je danes šlo prek polovice. Še malo, res še samo dan in pol.
Lahko noč.
Četrtek, 26. 9. 2024
Malo se nam že pozna utrujenost, predvsem fantje zvečer zaspijo skoraj hkrati, kot ležejo, česar sta močno vesela učitelja David in Jure … Dekleta so malo bolj trdoživa, včasih je treba večkrat reči, da se ugasne luč in televizija (predvsem dekletom iz depandanse), potem pa deluje tudi pri njih.
Vreme je skoraj aprilsko. Toplo in deževno. Zjutraj smo se sicer prebudili brez dežja, je pa začelo deževati takoj po zajtrku. Veselili smo se pustolovskega parka in se bali, da bo tudi to odpadlo. Nestrpno smo čakali na program. Yes! Ob 9.00 smo že pešačili proti parku. Tokrat smo šli vsi, saj nas je bilo za vstop prijavljenih 28. Ko smo prišli do parkirišča, kjer sta nam inštruktorja Patrik in Klemen nadela varovala in čelade, sta se nam pridružila še dva, torej so nas samo trije opazovali, vsi ostali pa smo krenili proti učnemu poligonu. Pogumno se nam je pridružil še učitelj Jure.
Tik pred začetkom – dež nas je že pridno močil – je nekdo med zadnjimi v koloni očitno pohodil gnezdo divjih čebel. Piki so kar hudo boleči, puščajo manjše otekline, kar so skusili trije učenci in oba naša učitelja. Učitelj David je pogumno prenesel kakih devet pikov … Budno smo spremljali reakcije opikanih, a k sreči nikjer ni bilo nobene. Po kakih 10 minutah je bolečina popustila, ostale pa so drobne otekline. Ampak vsi, ki so imeli bližnje srečanje s čebelami, so si že pred odhodom iz parka povsem opomogli. Manjša oteklina na mestu pika pa bo izginila v nekaj dneh. Tako pač je: ko smo v naravi, vstopamo mi v prostor živali, ki tam živijo. Če jih pri bivanju zmotimo, se branijo. In prav to so naredile čebele, prav nič hudobno, samo iz stiske.
Pustolovski park nikogar ni pustil hladnega. Če smo se nižje poti lotevali še malce s strahom in negotovostjo, smo tisti, ki smo si upali na višjo pot, samo še uživali. Spodbujali smo drug drugega, tudi dež se ni pustil motiti in je neusmiljeno lil, mi pa smo plezali, se spuščali, vozili v košari, premagovali premikajoče se deske, se prebijali skozi mreže … Kdor je premagal strah, je užival dvakratno. In takih nas ni bilo malo. Učiteljem smo hiteli pripovedovat vsak svojo “zgodbo”, kako nam je šlo, kje se nam je zatikalo, kje nas je bilo najbolj groza in kje smo najbolj uživali … Nekateri so sestavili v mislih že pol doživljajskega spisa, ki ga pišemo po prihodu v šolo … Na koncu nas je čakal še “ta dolgi zip-line”, ki v eno smer meri 100 metrov, tam gre malo počasneje, nato pa še 110 metrov v drugo smer, kjer se hitrost spusta poveča. Tudi tu smo dobili izčrpna navodila, da ne bi prišlo ob zaviranju do poškodb. Začuda: tu je večina slišala že prvo navodilo. Mogoče bi morali biti tudi v razredu bolj v nevarnosti, ker v takih situacijah celo znamo poslušati …
Tokrat smo na kosilo res prišli utrujeni, nekateri povsem mokri, a prav tistim so najbolj žarele oči. Res smo uživali. Na krožnikih je bila goveja juha, ki je ta dan teknila bolj kot prejšnje dni, nato pa še svinjina v omaki in pražen krompir.
Po kosilu je tokrat sledil daljši počitek. 7 učencev nas je šlo “pisat logiko”. Vreme pa se kar ni moglo odločiti, kakšno naj bo, malo je padalo, pa je spet nehalo, celo sonce se je trudilo, da bi prišlo na plan, pa mu ni uspelo prav dobro. Ob 15.15 smo krenili ponovno proti pustolovskemu parku in potem še malo naprej, kjer smo v Kovačevem gozdu skušali postaviti bivake za t. i. preživetje v naravi. Sprva nam je šlo dobro, potem pa se je timsko delo spet pokazalo za problematično. Na koncu sta nastala dva bivaka, eden zelo lep, ki smo ga naredila dekleta, a nam ga je sošolec še pred odhodom v dolino uničil. Razlog za to verjetno ni bil znan niti njemu … Nas pa je pri miru pustil dež, pihljal nam je topel veter in krajšal pot nazaj h Kovaču.
Učiteljica Mateja je za pred večerjo pripravila kviz o stvareh, ki smo se jih naučili oz. jih opazili ta teden v Osilnici. Za večerjo pa ni bila pašta, ampak piščanec v omaki z brokolijevo belo polento. Aja, in vsak dan po večerji dobimo še sladico, ki je običajno puding. Ker je to naš zadnji večer, nas je čakal še disko.
Z mislimi smo sicer že skoraj doma. Nemira in različnih prekrškov je vedno več, mogoče je teden dni neprestanega druženja kar dovolj. Jutri bomo vsi veseli, da smo spet doma, mi, ker bomo videli starše, občutili domačo posteljo in se do sitega najedli nam ljube hrane, učitelji pa, ker si bodo oddahnili, da smo vsi preživeli. Ne, ni jim bilo tako zelo lahko, kot bi kdo mislil …