V ČASU 2. SVETOVNE VOJNE
Kot odgovor na okupatorjevo raznarodovalno politiko je, po kapitulaciji Italije, na Primorskem doživelo razmah slovensko partizansko šolstvo. Oktobra 1943. je Narodnoosvobodilni svet za Slovensko primorje izdal okrožnico z navodili za ustanovitev šolske mreže. Marsikje so, z velikim navdušenjem, prebivalci ustanavljali šole na lastno pobudo. Organizirali so roditeljske svete, ki so skrbeli za šolske potrebščine, učne prostore, za prehrano učiteljst-va in nemoten potek pouka. Partizanska šola je delala v težkih vojnih razmerah. Na Primorskem skoraj ni bilo učiteljev, primanjkovalo je učbenikov in vsega ostalega. Pri pouku so uporabljali star abecednik »Prvi korak«, »Kolačke«, partizanski mladinski tisk. Za primorske Slovence so kasneje natisnili priroČnik Zemljepis in berilo Slovenska beseda. Učenci so pisali na tablice, ovojni papir in na papirnate vrečke. Ob koncu 1943. leta so šole začele uporabljati prvi začasni učni načrt, ki ga je izdelal France Bevk. Posebno skrb je namenil domoznanstvu in slovenskemu jeziku.
V času spomladanskega dela na polju so bili učenci lahko oproščeni ali pa se je pouk pomaknil na ustreznejši del dneva. V partizanskih šolah so vpeljali nagovarjanje učiteljev s »tovariš, tovarišica«. Učenci in učitelji so se najprej tikali, na 1. pokrajinski prosvetni konferenci pa so sklenili, da se v vse šole uvede vikanje. Pozdravljali so se s »Smrt fašizmu – svobodo narodu!«Odrasla mladina, ki je obiskovala samo italijanske šole, je hodila na večerne tečaje, kjer je pridobivala znanja iz slovenskega jezika, računstva, zgodovine, zemljepisa in politične vzgoje.
V Šempasu so odprli partizansko šolo januarja 1944. leta. Ob vsakem nemškem prihodu v vas so se učenci in učitelji razbežali na svoje domove. Šolski bunker se je nahajal v šolski stavbi v kletnih prostorih pod stopniščem, v Savellijevi hiši pa pod podom. Žrtev med učenci in učitelji ni bilo. Junija 1944. leta so Nemci požgali nekaj hiš, med njimi tudi šolo. Ker so morali hitro zapustiti vas, je domačinom uspelo ukrotiti požar, tako da je pogorela samo pisarna z vsemi učili in dokumenti. Pozimi 1945. leta so si Nemci uredili postojanko v šolski stavbi in uničili vso opremo. Tedaj je pouk potekal tajno v hišah. Bolj ko se je bližal konec vojne, težje jo bilo vsaj za silo izvajati pouk. V partizansko šolo je hodilo približno 84 otrok. Imeli so pionirsko organizacijo, ki je bila zelo dejavna: zbirali so zdravilna zelišča in volno za partizane, skupaj z mladino so prirejali proslave, mitinge in tekmovanja.
